V Kopru in njegovem zaledju so bili Hrvatje vedno priseljenci. V srednjem veku v Kopru težko ločimo med Hrvati in Slovenci, saj so v virih pisani kot Slovani. Hrvatov je bilo kar nekaj. Posebej to velja za Dalmatince, ki so bili najeti za mornarje.
Benečani so po koprskem uporu 1348 prepovedali za vojake novačiti Slovane, kar verjetno pomeni, da so sodelovali v uporu. Posledica upora je tudi uvedba kapitana Slovanov, ki je skrbel za nižje sodne zadeve, pobiranje davkov in meje med vasmi v slovenskem in deloma hrvaškem (Buzet) zaledju Kopra.
Po koncu srednjega veka je bilo prebivalstvo Istre zaradi bolezni, vojn in turških vpadov zdesetkano in zato so Benečani vabili priseljence. Največ je prišlo Slovanov, to je Dalmatincev, Morlakov in Črnogorcev, pa tudi Grkov in Albancev. Okoli leta 1500 se ta kolonizacija v severni, danes Slovenski Istri, ustavi. Na koprskem ozemlju se je tako ustalilo 180 družin Morlakov.
O tem pričajo mnogi glagolski napisi. Glagoljaški samostan je bil ustanovljen leta 1467. Najprej je bil pri sv. Ani v Bošadragi, nato pa na Belvederju, kjer so ga ukinili leta 1806. V njem je bilo ogromno hrvaških redovnikov. Dr. Darko Darovec pravi: »Ob razpustu samostana sv. Gregorja leta 1806 po odredbi francoske vlade se je izgubila tudi večina glagolskega pisnega bogastva iz samostanske dediščine, le nekaj ga je prišlo v koprski in tržaški arhiv oziroma v frančiškanski samostan sv. Ksaverija v Zagrebu. V Zagrebu poleg brevirja iz leta 1688 hranijo tudi misal iz leta 1706 z rokopisno opombo z dne 26. maja 1734: “Ovo je misal Mostira S(veto)ga Grgura u Kopru.” V samostanu so gojili »ilirski jezik«, to je različica hrvaščine na temelju stare cerkvene slovanščine. V Hrastovljah se je tako ohranil glagolski napis iz leta 1461.
Hrvaški redovniki, ki so glagoljali za domačine, so uporabljali hrvaščino, ki so jo Slovenci dobro razumeli. Glagoljaštvo v Kopru imamo zato v Kopru za del hrvaške in slovenske kulture, v okolici pa kot izključno slovenske.
Za vzgojo slovanskih glagoljaških duhovnikov je koprski škof Paolo Naldini ustanovil ilirsko semenišče (1710). Tega so ukinili leta 1828, ko je tudi glagoljaštvo skoraj v vseh slovenskih krajih koprskega zaledja zamrlo. Leta 1880 je bila v Šmarjah pri Kopru zadnja glagoljaška maša. Čeprav je glagoljaštvo na Primorskem takrat praktično izginilo, pa so ga tudi kasneje večkrat uporabili kot argument proti italijanskemu nacionalizmu in fašizmu.
V Kopru je v zaporu kazen odslužil tudi legendarni hajduk Andrijica Šimić (1833-1905). Tu bi moral odslužiti dosmrtno ječo, a je bil po 30 letih pomiloščen. O Šimićevem bivanju v Kopru (1872-1901) ni veliko raziskanega. Zapor pa je porušen.
Od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je v Kopru deloval slavni sv. Leopold Mandić. Bil je vikar koprskega samostana. »Njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti,« pravi Silvester Čuk. Danes je tam cerkev sv. Marte, kjer je vsako leto maša njemu v čas. Pred leti je bila na ogled tudi njegova meniška celica. Cerkev danes uporabljajo pravoslavni Srbi.
V popisu iz leta 1910, ki je sporen zaradi pretiranega in prirejenega števila italijanskega življa, je v mestu Koper živelo 8993 prebivalcev. Za občevalni jezik (ne materin!) je 7909 ljudi navedlo italijanščino, 445 slovenščino in 154 srbo-hrvaščino. To pomeni, da je bilo Slovencev in Hrvatov v mestu v resnici še več. Koliko, ni jasno, a gotovo več kot 1000. Na to nas navajajo priimki Koprčanov, ki so v bistveno večjem deležu slovenskega in hrvaškega izvora.
Tino Mamić, univ. dipl. profesor zgodovine