Kaj pove hrvaški nogometni triumf o Slovencih? Veliko. A le tistim Slovencem, ki so samozavestni.
Svetovni nogometni viceprvaki so z izkazovanjem ljubezni do domovine presenetili vse. Sosede, svet, pa tudi same sebe. Tudi meni srce ni dalo, da v ponedeljek zjutraj ne bi pobasal otrok in se odpeljal v Zagreb. Bili smo navdušeni. Bilo je preprosto nepopisno, neopisljivo ali NEOPISIVO, kot se glasi najbolj pogosto uporabljena hrvaška beseda tega tedna.
V naši družini imamo srečo, da imamo tako hrvaške kot slovenske korenine in smo lahko na oboje ponosni. Zato lahko navijamo za obe reprezentanci, kar v tem razmahu športnih prireditev prinaša tudi v družino precej zabave, pa tudi veliko zmag. In ponosa. Biti evropski prvak v košarki in v nogometu hkrati ni majhna stvar.
Hrvaška je evropski prvak
Ja, napisal sem evropski prvak v nogometu. Na mundialu sta se namreč v finalu spopadli uradni evropski reprezentanci, a je bila ena skorajda povsem temnopolta. Zato so dejanski svetovni prvaki, kljub francoskim potnim listom, bolj Afričani kot Evropejci. Med slednjimi pa so nesporno najboljši Hrvati. Sloviti Diego Armando Maradona je na vprašanje, kako komentira, da so se v polfinale uvrstile samo evropske države rekel, da on vidi samo eno evropsko – Hrvaško.
Da ne bo pomote. Ne gre za noben rasizem. Barva in poreklo sta dokazljivi dejstvi. Da so temnopolti športniki boljši, je pohvala. Vsaj po moji zdravi kmečki pameti. Ki pa ni v skladu s takoimenovano politično korektnostjo naših medijev.
Čudni pogledi Slovencev zaradi šahovnice
In prav ta takoimenovana politična korektnost je povod za tole kolumno. Zaradi kape z rdečimi kvadratki so moji otroci bili v zadnjih dneh deležni marsikatere grde pripombe. In ko sem pred trgovino parkiral svoj avtomobil z navijaškim šalom na armaturi plošči, me je malce zaskrbelo, da sem šal raje spravil pod sedež. Da gre za zelo neobičajno stanje, naj ponazorim s konkretno primerjavo.
Pred leti sem živel v Luksemburgu in doživel evropsko nogometno prvenstvo. Portugalska je bila favorit. V luksemburški nadvojvodinici pa živi zelo velika portugalska manjšina. Ves mesec so zato z mnogih oken visele velike portugalske zastave.
Priseljenci in njih potomci so z velikim ponosom izkazovali podporo reprezentanci svoje prve domovine. To nikogar ni motilo. Celo mnogi Luksemburžani (ja, uganili ste, Luksemburg se ni uvrstil na Euro) so jim pomagali pri navijanju. V Luksemburgu, kjer portugalski priseljenci demografsko povsem prevladujejo, portugalski simboli ne zbujajo nobenih čudnih pogledov.
Roko na srce. Portugalska zastava tudi v Sloveniji nikomur ne povzroča nelagodnih občutkov. V Sloveniji si lahko čez rame ogrnem tudi zastavo Papue Nove Gvineje in tega na Čopovi ljudje skorajda ne bodo opazili. Lahko se oblečem tudi v dres srbske reprezentance, pa ne bo verjetno nobene reakcije. Če si na avtomobil nalepim ogromno italijansko zastavo, se lahko mirno vozim po Kopru in naletim zato celo na kako pohvalo. Nekaj povsem drugega pa je hrvaška zastava.
Ko postaneš ponosen nase in samozavesten, lahko premagaš tudi boljše od sebe. Tako kot so Hrvati premagali Angleže. Tako kot je slovenska vojska premagala jugoslovansko.
Problem ni v Hrvatih, ampak v – Slovencih
Zakaj? Ne gre za “nevarnost” sosedstva, kot bi kdo pomislil, saj italijanski in avstrijski (nemški) simboli nikogar ne motijo, pa čeprav gre za bivše okupatorje. Hrvaška je sosednja država, s katero imamo največ skupnega in katere ljudje so nam po kulturi in jeziku najbolj podobni. In zato še toliko bolj opazimo in poudarjamo razlike.
Psihologi vedo, kaj je v ozadju. Pomanjkanje samozavesti. Kdor ni ponosen in ima slabo samopodobo, je namreč zajedljivo ljubosumen na brata, sodelavca in soseda. Na najbližjega. Razlog pa ni v sosedovemu avtu, ki je za malenkost hitrejši ali novejši. Razlog je v tem, da sam sebe ne ceniš in nimaš rad.
Dokazov za to je za celo knjigo. Nikjer na svetu še nisem slišal, da bi se kdo za željo uporabil frazo “naj sosedu krava crkne“. To si lahko zaželi le človek, ki v resnici ne sovraži soseda, ampak – sebe. Nikjer na svetu še nisem slišal, da bi besedo domovina izrinjali iz medijskega besednjaka. Nikjer na svetu še nisem slišal, da bi kdo rekel, da je izobešanje nacionalne zastave dovoljeno samo za državne praznike. To lahko na pamet pride samo človeku, ki ima globoko v sebi zasidran manjvrednostni kompleks. Ta manjvrednostni kompleks je hlapčevski kompleks.
Dežela zmagovalcev
Povrh vsega je povsem neupravičen. Slovenci v ničemer nismo izrazito slabši od drugih narodov. Kvečjemu obratno. Nekateri naši dosežki krepko presegajo druge. Večdesetmilijonski narodi po vsem svetu nimajo svoje države in tolčejo revščino. Mi pa smo evropski prvaki v košarki. Ali stalna velesila v smučanju. Ali v misijonarjih – Slovenci so odkrivali neodkrite dežele Afrike in Amerike, danes pa Pedro Opeka s svojim delom navdušuje milijone.
Vsega tega pa se je treba začeti zavedati. Ko postaneš ponosen nase in samozavesten, lahko premagaš tudi boljše od sebe. Tako kot so Hrvati premagali Angleže. Tako kot je slovenska vojska premagala jugoslovansko.
Mnogih Slovencev hrvaški rdeče-beli kvadratki sploh ne motijo. Velik del Slovencev se je uspeha Hrvatov najpomembnejšem športnem dogodku planeta iskreno veselil. A ti Slovenci nimajo težav s samozavestjo. Ti Slovenci so ponosni na svojo državo in zastavo. Ti Slovenci imajo mnogi nacionalno trobojnico tudi doma. In jo ponosno izobesijo. Ti Slovenci so ponosni na svojo domovino.
Moja domovina je dežela zmagovalcev. Ponosnih ljudi, ki so v stoletjih obstali v vseh še tako velikih stiskah. Ki so ohranili naš jezik in našo kulturo ter v vojni izbojevali neodvisno državo in demokracijo. Zato mi zdrava bodi, moja lepa domovina!
Tino Mamić