V SLOVENIJI IN DRUGOD PO SVETU
Bazovica: štirje junaki, trije Slovenci in Hrvat06. 09. 2021Danes mineva točno 91 let od tragičnega dogodka, ki je zaznamoval Slovenijo vse do danes. 6. septembra 1930 so zgodaj zjutraj, ob 5. uri in 43 minut, na vojaškem strelišču pri Bazovici odjeknili streli. Dan prej se je zaključil prvi tržaški proces, ki je potekal od 1. septembra 1930. (Članek je vzet s portala Slovenski rod)
Italijanske oblasti so obtožene protifašiste in narodnjake razkrile po napadu na uredništvo tržaškega časopisa Il Popolo di Trieste (februar 1930). Sodili so jim na posebnem sodišču za varnost države v Trstu. Na smrt obsojeni in ustreljeni so bili Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, znani tudi kot bazovski junaki. Pogumno so se namreč uprli fašistični diktaturi in poitalijančevanju. Poleg njih so še dvanajst protifašistov obsodili na zaporne kazni.
Pogosto se govori o štirih ustreljenih Slovencih, ki so umrli za narodne ideale. Ne drži povsem! Ustreljeni so bili trije Slovenci in en Hrvat (Zvonimir Miloš). Slednji se je rodil 14. novembra 1903 v hrvaški narodno zavedni družini na Sušaku (Reka). Družina se je pozneje preselila v Trst, Zvonimir Miloš je v mestu ob zalivu končal trgovsko šolo, kot knjigovodja se je zaposlil v podjetju Notarangelo. Deloval je pri slovenskih tržaških društvih in narodnoobrambnih organizacijah.
Prav Miloš je skupaj z Bidovcem nastavil eksplozivno napravo v uredništvo prej omenjenega fašističnega časopisa. Ostalo je zgodovina…
Spomenik leta 2010. Foto (c): Tino Mamić
Preprost spomenik s štirimi priimki bazoviških žrtev je vse od postavitve tarča številnih oskrunitev italijanskih neofašistov. Foto (c): Tino Mamić
Zvonimir Miloš, slovenski in hrvaški junak [...]
HR: Počeo HNiP-ov projekt SPONA11. 05. 2021Suradnja s novinarima i publicistima u hrvatskom iseljeništvu
Udruga hrvatski novinari i publicisti (HNiP) počela je s provedbom projekta SPONA kojemu je cilj uspostaviti čvrstu suradnju s kolegama novinarima i publicistima u hrvatskom iseljeništvu na način da njihovi tekstovi putem HNiP-ovih medijskih kanala pronađu put do šire publike u Domovini te da se počnu tretirati kao ravnopravne vijesti o životu i radu hrvatskog iseljeništva.
Ovaj projekt HNiP provodi uz financijsku potporu Središnjeg državnog ureda za Hrvate izvan Republike Hrvatske. Po njegovu završetku najbolji rad bit će nagrađen Posebnom nagradom HNiP-a – „Bogdan Radica“ u spomen na istaknutog novinara i publicistu koji je gotovo čitavi radni vijek proveo u inozemstvu.
HNiP će kroz projekt kontaktirati i uspostaviti suradnju s novinskim redakcijama hrvatskoga iseljeništva u čemu će potporu tražiti i od kolega s HRT-a koji svakodnevno priređuju emisije za Hrvate izvan RH.
Cilj nam je da komunikacija bude dvosmjerna i da s kolegama koji rade u iseljeničkim medijima budemo u kontaktu i razmjenjujemo vijesti i ideje. Također nam je cilj promovirati i hrvatske iseljenike, publiciste koji često zbog nedostatka novca svoja vrijedna i važna djela za hrvatsku dijasporu, a time i za Hrvatsku, ne mogu prevesti na hrvatski jezik. Plan nam je da se godišnje, u organizaciji HNiP-a na hrvatski jezik prevede bar jedno takvo djelo.
HNiP će na svojim mrežnim stranicama www.hnip.hr objavljivati relevantan sadržaj svojih kolega iz dijaspore. Za potrebe ocjenjivanja pristiglog sadržaja i odabira najboljih koji će biti nagrađeni HNiP će osnovati ocjenjivački sud. Želja nam je da kroz ovaj projekt zainteresiramo i naše domaće izdavače za tiskanjem iseljeničke publicistike na hrvatskom jeziku.
Tradicija iseljavanja Hrvata stara je nekoliko stoljeća, a upravo toliko traju i pokušaji da se hrvatska dijaspora aktivnije uključi u život Hrvatske. Ovaj projekt je prilika da se u današnje vrijeme brze tehnološke komunikacije tomu pridonese. Vrednovanje će biti vidljivo objavljivanjem takvih vijesti kroz medijske kanale, a o čemu će računa voditi HNiP na način da medije i hrvatsku javnost zainteresira organiziranjem okruglih stolova i tribina na kojima će sudjelovati i kolege iz iseljeništva te ugledni stručnjaci iz Hrvatske, ovisno koja se tema obrađuje.
Sve kolege novinare i publiciste iz hrvatskog iseljeništva pozivamo da nam svoje uratke šalju na službenu e-mail adresu hnip@hnip.hr te da se o sadržaju projekta SPONA i ostalim aktivnostima HNiP-a više informiraju na službenoj stranici www.hnip.hr.
Srdačno, predsjednik i tajnica HNiP-a Krešimir Čokolić i Smiljana Škugor-Hrnčević
kontakt 098 311 530 [...]
HR: Od emigranta do parlamentarca10. 05. 2021Kad je srednjoškolac Ivan Mamić prvi put izašao iz autobusa u Ajdovščini, gradiču usred Vipavske doline, mu nije bilo omogućeno niti na brzinu pogledati zanj ta novi svijet. Kao grom iz vedroga neba, se je prikazao milicionar – i aretirao ga!
Jasno, to su bila druga vremena, odnosno godina 1963. Aretirani mladić, koji je na krajni zapad tadašnje Jugoslavije došao na ferijalnu praksu, nije znao, šta se događa. U Ajdovščini, na stanici milicije su ga ispitivali i napravili zapisnik, kojega je trebalo potpisati, našto Ivan nije pristao. I slijedio je zatvor. Brkati komandir ”narodne milicije” je želio dobiti njegovo priznanje, da je u Ajdovščinu došao k bratu, kojega bi ilegalno prebacio preko granice, kako bi se našao i kod drugoga brata u Parizu. Naime, tada je Pariz bio pojam za sve Jugoslavene, obećana zemlja. A za one koji su imali vlast u rukama, zapadne zemlje su bile simbol gnjiloga sistema, koji iskorištava radnu snagu.
Dva i pol sata je trajao taj pripor, a dečku nije bilo niti na kraju pameti, da bi zahtjevao odvetnika. Samo pitanje, da bi mu dali nešto za čitanje, je spomenuti komandir, samo na drzak način zalupio vratima ćelije i otišao po stubama nazad u svoj ured. Za sreću se je na stanici milicije, koja je bila uz glavno raskrižje, koje je bilo zbog auto-škole semaforizirano, jedino u cijeloj dolini, oglasio i Ivanov brat, kojega je očekivao već na autobusnoj stanici. Na pitanje da li je brat Ivan možda kod njih, su mu odgovorili da su ga nešto priupitali i pustili. Brat je išao dalje u potragu, dok je Ivanu u pripor došao mlad milicionar i sa smiješkom mu je objasnio da je to samo dio njihove službe. Stvar se je završila bez prigovora.
Ivan se je vratio kući. Na građevinskoj tehničkoj školi u Mostaru je napravio maturu i odslužio dvogodišnju vojnu obavezu kao mornar. Vratio se je u Ajdovščinu. U te krajeve zapadno od Soče, kojima ih u Sloveniji imenuju Primorska, prije njega nije došao samo njegov brat, nego su ih u vojničkoj uniformi osjetila negov oče u drugom i djed u prvom svjetskom ratu. Prvi se vratio kući, drugog je uzeo rat.
Ivan se je kao projektant na vjerojatno najboljemu građevinskom poduzeću u Sloveniji zaposlio i stacionirao za slijedećih dobrih 30 godina. Godine 1970 kao 26-godišnjak prvi put u životu išao na godišnji odmor. Prije toga je sve ljetne školske praznike proveo kao radnik s ocem zidarom u Dalmaciji i kao fizički radnik u Crnoj gori. Prvi godišnji mu nije dao samo počivanje, nego i ljubav s Nežom Bratina domaćinkom, s kojom se je slijedeće godine i vjenčao. Ima dva sina i šestero unučadi. Sin Tino je povjesničar i novinar, Andi profesor tjelesnog odgoja.
Vrhunac u karijeri Ivana Mamića je nastupio u godinama kad je već razmišljao o mirovini. U partiju se nije htio upisati iako je bio pozvan u školi, vojsci i na poslu. A poslije pada komunizma je postao aktivan član kršćanskih demokrata. Na prvim slobodnim izborima je postao općinski vijećnik, kao i drugom mandatu. To mu je po vlastitom uvjerenju bio politički zenit. Međutim, ukazala mu se je prilika da kandidira za nacionalni parlamenat. Najprije nije bio spreman na ta izazov, a pošto drugoga kandidata nije bilo, je kandidaturu ipak preuzeo na se pod uvjetom, da traje samo jedan mandat. Od svih 11 kandidata kršćanskih demokrata (NSI) u primorskoj izbornoj jedinici je dobio naviše glasova te je postao zastupnikom u Državnom zboru RS. Život mu se je okrenuo naglavačke. Prvi Hrvat u slovenskom parlamentu. Sjedio je u opzicijskoj skupini s dva bivša pretsjednika vlade, Lojzetom Peterletom i Andrejom Bajukom. I to u stranci, kojoj su slovenski ljevičarski mediji vrlo nenaklonjeni. Kolega iz vladne koalicije mu je ponudio priliku za pomoć da njegov zakon prođe kroz parlament, ali pod uvjetom, da pod prijedlogom ne bude potpisan Ivan Mamić. Drugi put u parlamentarnu procedurunovoga zakona uložio 33 amandmana, koje je vladna koalicija sve prihvatila. S jednim ”nedostatkom” – njegovo ime nije bilo spomenuto. Tako je ostao u nezavidnom položaju, što je resorni ministar iskoristio. Iako je bio ključni čovjek, da je autocesta po Vipavskoj dolini bila završena sa zadnjih i najtežih 11 kilometara, na otvorenje uopće nije bio pozvan.
Više priznanja su mu dali iz crkvenih krugova. Vjerni suradnik mnogih župnih vijeća i kluba kršćanskih intelektualaca je dijelio svetu pričest. Pozvali su ga u Red vitezova Božijega groba. Predlagao ga je ugledni svečenik i kompozitor Vladimir Pirih, pozvao kardinal Franc Rode, a u viteza ga je posvetio kardinal Carlo Furno.
Ivan se rad pohvali, da je dosad imao samo 17 rođendana, iako je ove godine navršio 70 godina. Rođen je naime 29. veljače1944. Sjećanje na rodni kraj kroz sve te godine nije zamagljeno. Osjećajni Ivan prizna, da se povremeno uza zid domaće kuće u Likvičićima s prelijepim razgledom nad Imotskim poljem, isplače. A ipak se ne radi o melanholičnom čovjeku. Baš suprotno – on je veseljak, koji u društvu sve zabavlja vicevima i doskočicama, svakako i na svoj račun. Svoje unuke zabavlja improviziranim pričama. Neke je stavio i na papir rukopisa za autobiografiju koju priprema za tisak.
S ponosom voli pokazati u svojoj obnovljenoj kamenoj kućici u kojoj nekada bila štala u Lokvičićima, kao i u Skriljama kod Ajdovščine, obiteljsko drvo. Deset rodova je odkad je njegov pra-pra-pra.pra-pradjed Ante iz Brotnja, današnjega Međugorja godine 1717 preselio u Lokvičiće. Šestero unučadi je garant, da će se Mamićev rod i po Ivanovoj grani još nastaviti. [...]
HR: Poznati slovenski Hrvati10. 05. 2021Hrvati u Sloveniji su osobe u Sloveniji s punim, djelomičnim, ili većinskim hrvatskim podrijetlom, ili u Hrvatskoj rođene osobe s prebivalištem u Sloveniji.
Srečko Katanec, nogometaš i nogometni trenerJakov Fak, biatlonacIvo Brnčić, pjesnik, esejist i kritičarIvan Cankar, pisac (po majci)Izidor Cankar, (mati hrvatskog i njemačkog podrijetla)Robert Kranjec, (po ocu)Josip Iličić, nogometašŽeljko Ivanek, glumacJelko Kacin, slovenski političar (po majci)Miljenko Licul, umjetnik, dizajner i arhitektaDragutin Mate, slovenski častnik, veteran vojne za Slovenijo, vojaški in letalski ataše, diplomat, politik i obrambologDuško Pavasovič, šahovski velemajstorDijana Ravnikar, biatlonka (rođena u Rijeci)Ciril Ribičič, slovenski političar, pravnik, univerzitetni profesor i pjesničarJosip Ribičič, (po ocu)Mitja Ribičič, političarVanja Rupena, Miss Hrvatske 1996.Goran Sankovič, slovenski športnik i trenerAnte Šimundža, (po ocu);Luka Šulić, član 2Cellos (Hrvat po ocu);Gregor Židan, nogometašOton Župančič, pjesnik (po majci)Rok Petrovič, košarkašKrešimir Petrovič, sociokineziolog, pravnik i športski psihologMarijan Kraljević, košarkašVera Lacić, sopranisticaŠime Ivanjko, pravnik, emeritus profesor, publicistDubravka Tomšič Srebotnjak, pianistnicaTanja Žagar, pjavačica i klaviaturisticaMiran Rudan, pjevać zabavne glasbe i komponistToni Cetinski, pjevač zabavne glasbe (po ocu)Tomo Jurak, gitarist, pjevač i skladateljWerner Brozović, pjevač zabavne glazbeŽana Povše, pjevačica i violinistica (hrvatica po ocu)Stančka Šukalo, miss Hawain Tropic 2001 i RTV voditeljica [...]
Hrvati v Kopru10. 05. 2021V Kopru in njegovem zaledju so bili Hrvatje vedno priseljenci. V srednjem veku v Kopru težko ločimo med Hrvati in Slovenci, saj so v virih pisani kot Slovani. Hrvatov je bilo kar nekaj. Posebej to velja za Dalmatince, ki so bili najeti za mornarje.
Benečani so po koprskem uporu 1348 prepovedali za vojake novačiti Slovane, kar verjetno pomeni, da so sodelovali v uporu. Posledica upora je tudi uvedba kapitana Slovanov, ki je skrbel za nižje sodne zadeve, pobiranje davkov in meje med vasmi v slovenskem in deloma hrvaškem (Buzet) zaledju Kopra.
Po koncu srednjega veka je bilo prebivalstvo Istre zaradi bolezni, vojn in turških vpadov zdesetkano in zato so Benečani vabili priseljence. Največ je prišlo Slovanov, to je Dalmatincev, Morlakov in Črnogorcev, pa tudi Grkov in Albancev. Okoli leta 1500 se ta kolonizacija v severni, danes Slovenski Istri, ustavi. Na koprskem ozemlju se je tako ustalilo 180 družin Morlakov.
O tem pričajo mnogi glagolski napisi. Glagoljaški samostan je bil ustanovljen leta 1467. Najprej je bil pri sv. Ani v Bošadragi, nato pa na Belvederju, kjer so ga ukinili leta 1806. V njem je bilo ogromno hrvaških redovnikov. Dr. Darko Darovec pravi: »Ob razpustu samostana sv. Gregorja leta 1806 po odredbi francoske vlade se je izgubila tudi večina glagolskega pisnega bogastva iz samostanske dediščine, le nekaj ga je prišlo v koprski in tržaški arhiv oziroma v frančiškanski samostan sv. Ksaverija v Zagrebu. V Zagrebu poleg brevirja iz leta 1688 hranijo tudi misal iz leta 1706 z rokopisno opombo z dne 26. maja 1734: “Ovo je misal Mostira S(veto)ga Grgura u Kopru.” V samostanu so gojili »ilirski jezik«, to je različica hrvaščine na temelju stare cerkvene slovanščine. V Hrastovljah se je tako ohranil glagolski napis iz leta 1461.
Hrvaški redovniki, ki so glagoljali za domačine, so uporabljali hrvaščino, ki so jo Slovenci dobro razumeli. Glagoljaštvo v Kopru imamo zato v Kopru za del hrvaške in slovenske kulture, v okolici pa kot izključno slovenske.
Za vzgojo slovanskih glagoljaških duhovnikov je koprski škof Paolo Naldini ustanovil ilirsko semenišče (1710). Tega so ukinili leta 1828, ko je tudi glagoljaštvo skoraj v vseh slovenskih krajih koprskega zaledja zamrlo. Leta 1880 je bila v Šmarjah pri Kopru zadnja glagoljaška maša. Čeprav je glagoljaštvo na Primorskem takrat praktično izginilo, pa so ga tudi kasneje večkrat uporabili kot argument proti italijanskemu nacionalizmu in fašizmu.
V Kopru je v zaporu kazen odslužil tudi legendarni hajduk Andrijica Šimić (1833-1905). Tu bi moral odslužiti dosmrtno ječo, a je bil po 30 letih pomiloščen. O Šimićevem bivanju v Kopru (1872-1901) ni veliko raziskanega. Zapor pa je porušen.
Od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je v Kopru deloval slavni sv. Leopold Mandić. Bil je vikar koprskega samostana. »Njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti,« pravi Silvester Čuk. Danes je tam cerkev sv. Marte, kjer je vsako leto maša njemu v čas. Pred leti je bila na ogled tudi njegova meniška celica. Cerkev danes uporabljajo pravoslavni Srbi.
V popisu iz leta 1910, ki je sporen zaradi pretiranega in prirejenega števila italijanskega življa, je v mestu Koper živelo 8993 prebivalcev. Za občevalni jezik (ne materin!) je 7909 ljudi navedlo italijanščino, 445 slovenščino in 154 srbo-hrvaščino. To pomeni, da je bilo Slovencev in Hrvatov v mestu v resnici še več. Koliko, ni jasno, a gotovo več kot 1000. Na to nas navajajo priimki Koprčanov, ki so v bistveno večjem deležu slovenskega in hrvaškega izvora.
Tino Mamić, univ. dipl. profesor zgodovine [...]
Istrski priimki: Hrvatin10. 05. 2021Zelo pogost priimek v Šmarjah pri Kopru na prvi pogled kaže, da gre za potomce nekega Hrvata. V resnici pa mogoče sploh ne gre za Hrvata, ampak za prišleka iz hrvaških dežel. To pa je bil lahko tudi Srb, Albanec ali Vlah. Nekdo, ki se je pač priselil z juga. V Slovenski Istri imamo tudi naselje Hrvatini na Miljskem hribu. Njegovo etnično mešano prebivalstvo se je skorajda v celoti izselilo v Italijo leta 1954.
Na enak način so nastali tudi priimki Horvat, Hrovat, Hrovatin, ki jih nademo po vseh srednjeevropskih deželah. Horvat je najpogostejši priimek na Hrvaškem in Slovaškem (Horvath). V Sloveniji je drugi najpogostejši priimek, med najpogostejšimi pa je tudi na Madžarskem.
Na svetu živi več kot 2100 Hrvatinov, največ na Hrvaškem (1000), v Sloveniji (724) in v ZDA (270). Več kot polovica slovenskih Hrvatinov živi v obalno-kraški statistični regiji. V Italiji pa živi okoli 600 Crevatinov.
V Kopru najdemo Hrvatine v vseh zgodovinskih obdobjih. V poročni knjigi iz druge polovice 17. stoletja najdemo zapis, da sta se vzela Mihael Perin in Ivana Hrvatin, hči Ivana Hrvatina. Verjetno je bila nevesta doma iz Šmarij.
Danes priimek, ki izvira iz Šmarij, zapisujemo samo v eni različici, Hrvatin. Po drugih deželah pa najdemo tudi Horvatine in Hrovatine. Na Erzelju na Vipavskem je tako leta 1499 živel Gregor Hrouatin. Pavle Merku je priimek našel tudi v srednejveškem Trstu.V latinskih zapisih pa so ga zapisovali običajno kot Crevatin. Enako se glasi tudi italijanska različica tega priimka. [...]
Kolumna: Moja domovina10. 05. 2021Kaj pove hrvaški nogometni triumf o Slovencih? Veliko. A le tistim Slovencem, ki so samozavestni.
Svetovni nogometni viceprvaki so z izkazovanjem ljubezni do domovine presenetili vse. Sosede, svet, pa tudi same sebe. Tudi meni srce ni dalo, da v ponedeljek zjutraj ne bi pobasal otrok in se odpeljal v Zagreb. Bili smo navdušeni. Bilo je preprosto nepopisno, neopisljivo ali NEOPISIVO, kot se glasi najbolj pogosto uporabljena hrvaška beseda tega tedna.
V naši družini imamo srečo, da imamo tako hrvaške kot slovenske korenine in smo lahko na oboje ponosni. Zato lahko navijamo za obe reprezentanci, kar v tem razmahu športnih prireditev prinaša tudi v družino precej zabave, pa tudi veliko zmag. In ponosa. Biti evropski prvak v košarki in v nogometu hkrati ni majhna stvar.
Hrvaška je evropski prvak
Ja, napisal sem evropski prvak v nogometu. Na mundialu sta se namreč v finalu spopadli uradni evropski reprezentanci, a je bila ena skorajda povsem temnopolta. Zato so dejanski svetovni prvaki, kljub francoskim potnim listom, bolj Afričani kot Evropejci. Med slednjimi pa so nesporno najboljši Hrvati. Sloviti Diego Armando Maradona je na vprašanje, kako komentira, da so se v polfinale uvrstile samo evropske države rekel, da on vidi samo eno evropsko – Hrvaško.
Da ne bo pomote. Ne gre za noben rasizem. Barva in poreklo sta dokazljivi dejstvi. Da so temnopolti športniki boljši, je pohvala. Vsaj po moji zdravi kmečki pameti. Ki pa ni v skladu s takoimenovano politično korektnostjo naših medijev.
Čudni pogledi Slovencev zaradi šahovnice
In prav ta takoimenovana politična korektnost je povod za tole kolumno. Zaradi kape z rdečimi kvadratki so moji otroci bili v zadnjih dneh deležni marsikatere grde pripombe. In ko sem pred trgovino parkiral svoj avtomobil z navijaškim šalom na armaturi plošči, me je malce zaskrbelo, da sem šal raje spravil pod sedež. Da gre za zelo neobičajno stanje, naj ponazorim s konkretno primerjavo.
Pred leti sem živel v Luksemburgu in doživel evropsko nogometno prvenstvo. Portugalska je bila favorit. V luksemburški nadvojvodinici pa živi zelo velika portugalska manjšina. Ves mesec so zato z mnogih oken visele velike portugalske zastave.
Priseljenci in njih potomci so z velikim ponosom izkazovali podporo reprezentanci svoje prve domovine. To nikogar ni motilo. Celo mnogi Luksemburžani (ja, uganili ste, Luksemburg se ni uvrstil na Euro) so jim pomagali pri navijanju. V Luksemburgu, kjer portugalski priseljenci demografsko povsem prevladujejo, portugalski simboli ne zbujajo nobenih čudnih pogledov.
Roko na srce. Portugalska zastava tudi v Sloveniji nikomur ne povzroča nelagodnih občutkov. V Sloveniji si lahko čez rame ogrnem tudi zastavo Papue Nove Gvineje in tega na Čopovi ljudje skorajda ne bodo opazili. Lahko se oblečem tudi v dres srbske reprezentance, pa ne bo verjetno nobene reakcije. Če si na avtomobil nalepim ogromno italijansko zastavo, se lahko mirno vozim po Kopru in naletim zato celo na kako pohvalo. Nekaj povsem drugega pa je hrvaška zastava.
Ko postaneš ponosen nase in samozavesten, lahko premagaš tudi boljše od sebe. Tako kot so Hrvati premagali Angleže. Tako kot je slovenska vojska premagala jugoslovansko.
Problem ni v Hrvatih, ampak v – Slovencih
Zakaj? Ne gre za “nevarnost” sosedstva, kot bi kdo pomislil, saj italijanski in avstrijski (nemški) simboli nikogar ne motijo, pa čeprav gre za bivše okupatorje. Hrvaška je sosednja država, s katero imamo največ skupnega in katere ljudje so nam po kulturi in jeziku najbolj podobni. In zato še toliko bolj opazimo in poudarjamo razlike.
Psihologi vedo, kaj je v ozadju. Pomanjkanje samozavesti. Kdor ni ponosen in ima slabo samopodobo, je namreč zajedljivo ljubosumen na brata, sodelavca in soseda. Na najbližjega. Razlog pa ni v sosedovemu avtu, ki je za malenkost hitrejši ali novejši. Razlog je v tem, da sam sebe ne ceniš in nimaš rad.
Dokazov za to je za celo knjigo. Nikjer na svetu še nisem slišal, da bi se kdo za željo uporabil frazo “naj sosedu krava crkne“. To si lahko zaželi le človek, ki v resnici ne sovraži soseda, ampak – sebe. Nikjer na svetu še nisem slišal, da bi besedo domovina izrinjali iz medijskega besednjaka. Nikjer na svetu še nisem slišal, da bi kdo rekel, da je izobešanje nacionalne zastave dovoljeno samo za državne praznike. To lahko na pamet pride samo človeku, ki ima globoko v sebi zasidran manjvrednostni kompleks. Ta manjvrednostni kompleks je hlapčevski kompleks.
Dežela zmagovalcev
Povrh vsega je povsem neupravičen. Slovenci v ničemer nismo izrazito slabši od drugih narodov. Kvečjemu obratno. Nekateri naši dosežki krepko presegajo druge. Večdesetmilijonski narodi po vsem svetu nimajo svoje države in tolčejo revščino. Mi pa smo evropski prvaki v košarki. Ali stalna velesila v smučanju. Ali v misijonarjih – Slovenci so odkrivali neodkrite dežele Afrike in Amerike, danes pa Pedro Opeka s svojim delom navdušuje milijone.
Vsega tega pa se je treba začeti zavedati. Ko postaneš ponosen nase in samozavesten, lahko premagaš tudi boljše od sebe. Tako kot so Hrvati premagali Angleže. Tako kot je slovenska vojska premagala jugoslovansko.
Mnogih Slovencev hrvaški rdeče-beli kvadratki sploh ne motijo. Velik del Slovencev se je uspeha Hrvatov najpomembnejšem športnem dogodku planeta iskreno veselil. A ti Slovenci nimajo težav s samozavestjo. Ti Slovenci so ponosni na svojo državo in zastavo. Ti Slovenci imajo mnogi nacionalno trobojnico tudi doma. In jo ponosno izobesijo. Ti Slovenci so ponosni na svojo domovino.
Moja domovina je dežela zmagovalcev. Ponosnih ljudi, ki so v stoletjih obstali v vseh še tako velikih stiskah. Ki so ohranili naš jezik in našo kulturo ter v vojni izbojevali neodvisno državo in demokracijo. Zato mi zdrava bodi, moja lepa domovina!
Tino Mamić [...]
